Još jedna obična kaznena večer v Ljubljani

Isprobavali smo vse možne načine kako da bi se imeli fantje fajn brez alkohola in je uspevalo a kaj ko pride takšen dan, ko ima človek rojstni dan in alkohol pride tradicijonalno. Zapodili smo se vsak v svoje kupce in začeli tankat v ime Romana... hooooruuuk
Ko je prišla ta ura da bi morali iti ven smo se vsi zapodili po skupinah vsak svojo pot. Jes, Šeki in Vebič na sever drugi na jug ter vzhod zahod. Čuli smo se po Ljubljani samo tako da smo komunicirali ne preko tehnologije ampak preko naravnih glasilk in kot neke primatne žvali. V bistvu je vsak svojo zgodbo tulu po Ljubljani ampak smo se razumeli. Razumeli smo to da smo bili preglasni in, da bi bilo fajn če bi bili malo tišje ampak neeeee...morali smo komunicirati. Za par minut, ko smo mi svojo trobento čistli so nas presenetili gospodje na kolesih ter nam izjavili da smo bili za decibel ali mogoče dva preglasni ter da nam morejo napisati majhno zgodbo z naslovom ''104€''. Mirno in v stilu smo se prepirali z njimi ter jim prodajali buče da to nismo bili mi ampak njihov kuli se ni sekiral ter samo pisal in pisal. Z lepim pozdravom in lepim nasmehom na ustih so nas gospodje na dvokolesnikih zapustili in odpravili svojo pot. Nam pa so pustili papirologijo in rekli naj se naši starši ukvarjajo s tem če mi nimamo denarja. Hvala vam lepa. A tako sem imel rad serijo POLICAJI NA KOLESIH!!!


PA ŠE ENA SKUPINSKA...