Pridem domov ob 23.50 iz šihta in z enim Čau Čavom viška v želodcu beri: kebab. Pridem v stanovanje, odklenem in kaj vidim. Samota. Spet po dolgem času sem sam v stanovanju.Niti ene duše ni noter razen mene in drugih žuželk plus malih mikroorganizmov. Lagano se vsedem na kauč z kitarico v roki in playstation pod nogami in začnem po rekordih razturavat tak da bojo dečki mel kej za delat, ko pridejo v Maribor.
Spi se mi samo nikak pa da zaspim. Malo mi je tečno al šta čes. Moraš da preživiš ovaj dan si govorim z bolečino v hrbtu. Včere me je stisnilo v hrbtu in me skor vrglo po tleh neštetokrat. Ko križ preseka morem povedat da resno sekira seka.
Ekipa me zapustila in upam da me čakajo doma oz ko pridem, da gremo v hacijendo in spet jovo na novo. Ne vem ča mi je toga tribalo. Upičku, upičku...